Mala terasa in spodaj ni Ljubljana, pomanjšana, ampak neskončno lep pogled na pokrajino, takšno kot jo človek lahko občuduje ujeto v sliko kakšnega umetniškega mojstra. Ob prizorih, ki jih opazujem iz svojega zelenega kotička začutim, da mi ustvarjalka narava želi razkazati svoje najlepše prizore ter me poučiti, kako ji naj sledim. Tako moj razgled izpolnjujejo čudoviti cvetoči travniki, na katerih si spočijem dušo in telo. Pogled potuje po zelenih planjavah, vse tja do prvih hišk, ki kot bele škatlice plavajo po zelenem oceanu travnikov. K popolnosti pa doda svoj pečat čudovit vonj belega majnika . To je pomlad! V vsej svoji veličini! Moja ušesa božajo najlepši zvoki vetra, ujetega v brezovo listje, ki se meša z zvoki šelestenja gozda. Tako omamljen v objemu narave se prepuščam mislim, ki me ponesejo daleč v vrtove moje domišljije.
Sprašujem se: Kaj še človek potrebuje? V zelenem kotičku mojega doma čas teče nekoliko počasneje. Poskušam ujeti ta tempo. Upočasniti. Uskladiti se z lepoto brezčasnosti. Zeleni kotiček je del narave, ki sem ga prinesel na svojo teraso, v svoj dom, v svojo bližino, da začutim zeleno svežino. Da me zakrije pred radovednimi pogledi mimoidočih, ki bi utegnili zmotiti moja sanjarjenja. Naredil sem ga iz naravnih elementov, lesenih tramov, ki jih je sosed odvrgel kot neuporabne - znova in znova sem navdušen, ko v odpisanih stvareh odkrijem nov smisel.
Tudi, ko razmišljam o rastlinah je podobno. Tako ob železnem repertoarju - hostah, vseh oblik in barv, nasad dopolnjujejo obvodne sršenaste praproti, ki v loncu, z malo pozornosti uspevajo leta in leta. Družbo pa jim delajo čudovite gozdne, mrtve koprive z rumenimi cvetovi. Rastline, ki jih v naravi prezremo. Posajenih v lonce pa nikakor ne moremo spregledati.
Torej, opazujmo naravo in narava nam bo ponudila najlepše sestavine za našo teraso!
